JESENSKI IZLET NA ŠTAJERSKO – 03.09.2022
V soboto, tretjega septembra 2022 smo se udeležili tradicionalnega jesenskega izleta. Tokrat smo se podali proti Štajerski. Med izletom smo upoštevali vsa sedanja navodila in priporočila NIJZ-a. Izleta se je udeležilo 35 članov in njihovih svojcev.
Pot so začeli najprej Belokranjci v meglenem jutru, zadnji so prišli na avtobus člani Sevnice že v sončnem vremenu.
Na avtobusu sta nas prijazno pozdravila in predstavila program izleta ga. Fanika Mikolič in go. predsednik Zvone Špelko.
Nato je sprotno vodenje na avtobusu prevzel go. Robert Vinšek. Podal je zgodovino in geografske značilnosti vseh krajev, skozi katere nas je pot peljala: Radeče, Zidani most, Rimske Toplice, Celje, Slovenske Konjice, Pohorje, Rogla.
Po jutranji kavi in krofu v gostišču Hochkraut blizu Celja smo si najprej ogledali Žičko kartuzijo.
V predstavitvi njihove turistične vodičke smo se dotaknili tisočletne zgodovine žičkih kartuzijanov. Oživila nam je legendo o nastanku Žičke kartuzije, prihod kartuzijanov v Dolino sv. Janeza Krstnika v 12. stoletju iz Velike Kartuzije na Francoskem, gradnjo, razcvet in razpad samostana ter življenje Kartuzije danes.
Izvedeli smo, da so po vzoru francoskih kartuzij zgradili med seboj ločena zgornji in spodnji samostan, ki ju še danes povezuje Dolina Janeza Krstnika. V zgornjem samostanu so prebivali »beli menihi«. V tej skriti dolini so našli nedotaknjen košček sveta, kjer so živeli v skladu z redovnimi pravili, skromno, odmaknjeno, v molitvi in meditaciji. V spodnjem samostanu, sedanjem Špitaliču, so živeli bratje konverzi. Opravljali so predvsem ročna dela potrebna za obstoj in delovanje samostana. Znali so tudi poskrbeti za popotnike, goste, zgradili so hospitale za nego bolnikov. Kasneje po turškem opustošenju je v 15. stoletju nastalo v zgornjem samostanu poslopje imenovana Gastuža. Redovno življenje v tej dolini je zamrlo, ko jo je z dekretom leta 1782 ukinil cesar Jožef II. Tako je bila kartuzija prepuščena na milost in nemilost toku časa.
Sedaj se v Žičko kartuzijo počasi vrača življenje. V obnovljenih gospodarskih poslopjih zgornjega samostana so na ogled štiri stalne razstave, v samostanski cerkvi v miru in tišini zorijo penine konjiškega podjetja Zlati grič. Zeliščni vrtovi in prodajalne zeliščnih pripravkov obujajo spomin na neprecenljivo samostansko dediščino. Tu najdejo navdih za svoje ustvarjanje lončarji, slikarji, glasbeniki, igralci,…
Za nadaljnje potepanje smo se okrepčali v Gastuži, gotovo najstarejši še delujoči gostilni na slovenskem iz leta 1467. Po toplem obroku, jabolčnem zavitku in dobri kapljici smo pot nadaljevali v vinorodni okoliš na južne obronke Pohorja v središče vinorodne lege Škalce, kjer so vinogradi del krajine že stoletja – Zlati grič. V času našega obiska se je že začela trgatev.
Sprejela nas je lokalna vodička. Najprej nas je popeljala in predstavila predelavo sortnega grozdja po njihovi posesti, izpostavila je izključno ročno trgatev in pridelavi njihovih vrhunskih vin. Povedala je, da je objekt velik 3.500 m2 s kapaciteto 1,3 milijone litrov in je v celoti vkopan v zemljo, strehe so zatravljene in zasajene. Pri vinih se trudijo ohraniti svežino, primarno aromatiko, pitnost in eleganco. Penine pridelujejo po klasični tradicionalni metodi in najmanj tri leta zorijo na kvasovkah med zidovi Otakarjeve kleti v Žički kartuziji.
Na Zlatem griču se vsako leto znova zgodbe začnejo v vinogradu in živijo v steklenici. Pod vodičkinim nadzorom smo degustirali in razvajali naše brbončice s tremi vini: Rose, Traminec in Renski rizling.
Seveda smo po našem izboru kupili najboljše vino za domov.
Za konec smo šli na Pot med krošnje Pohorja na Rogli. S svojo 1043 metrov dolgo potjo na višini do 20 metrov vijuga nad krošnjami dreves. Na poti je obilo poučnih, doživljajskih postaj, trije gozdni otoki in na vrhu razgledni stolp z najvišjo točko je 37 metrov. Na vrhu je mogoče videti velik del Slovenije. Pogumni so se spustili z vrha stolpa po toboganu.
Pot med krošnjami in razgledni stolp sta v celoti brez ovir z največjim vzponom 6% in je v celoti prilagojena vsem starostnim skupinam in invalidom.
Polni lepih vtisov, novih doživetij smo se pozno popoldne odpeljali proti domu. Na poti smo imeli v Radečah obilno kosilo.
Tako smo z zadovoljstvom zaključili naše druženje z željo po ponovnem, zanimivem izletu kot vedno do sedaj.
Hvala odlični organizatorki go. Faniki in vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k izvedbi izleta.
Razšli smo se z željo po naslednjem srečanju in druženju.
Zapisal:
Robert Vinšek
