Jesensko srečanje smo letos organizirali v četrtek 1. 10. 2026, izbrali smo Brežice in Bizeljsko. Na srečanje je štelo 38 članov. Najprej so na avtobus vstopili člani iz Bele krajine, Dolenjskih Toplic, Vavte vasi, Novega mesta, Sevnice, Krškega, iz Brežic pa so nas počakali pri Vodovodnem stolpu, kjer se je pričel naš prvi ogled. Ker si stolp lahko ogleduje hkrati samo 20 ljudi, smo se razdelili v dve skupini. Prva je šla na ogled, druga pa je v kavarni popila kavico, nato smo se zamenjali.
Ob 10.00 uri je nas pri vhodu v stolp pričakala naša vodička. Najprej nam je opisala zgodovino stolpa.
Vodovodni stolp je bil zgrajen leta 1914, o čemer priča tudi napis nad vhodom. Stolp ima obliko valja in v višino meri 46 metrov. Obliko dopolnjujejo trije, danes razgledni balkončki z daljnogledi, postavljeni na višini 19,84 metrov. Novost prenove je osem notranjih etaž: klet, pritličje in 6 nadstropij, ki omogočajo pot po oblikovanih zgodbah stolpa. Najvišja razgledna točka je urejena v nekdanjem vodohranu, ki je bil napolnjen povprečno s 160 m3 vode, ki je od tu potovala po ceveh brežiškega vodovoda. Vodohran je zaradi novega namena – 360-stopinjskega pogleda v svet – preoblikovan z odprtinami do oken, ki so z zunanje strani arhitekturno obogatena z nizom osmih, v lesu oblikovanih src. Ta so oblikovana v tehniki gradnje, imenovani »fachwerk« oziroma predalčna lesena gradnja. Obstaja tudi legenda o ljubezni – 8 src ljubezni v višavah, ki pravi, da je pomemben mož, visoki avstro-ogrski cesarski uradnik opredelil izgled oboda vodohrana in s srci počastil neuresničljivo ljubezen z lepo Brežičanko.
Poleg Brežic lahko tak primer tehničnega napredka oskrbe z vodo z začetka 20. stoletja na Slovenskem najdemo le še v Kranju. Kranjski stolp meri v višino 34 m, brežiški 46 m, zgrajen pa je bil leta 1911, torej 3 leta pred brežiškim. Kranjski vodovodni stolp je še danes del vodovodnega omrežja.
Po ogledu stolpa smo se zopet zbrali in odšli na ogled Posavskega muzeja Grad Brežice.
Posavski muzej Brežice je osrednja kulturna ustanova Posavja, ki že od leta 1949 domuje v mogočnem renesančnem gradu Brežice iz 16. stoletja. Muzej skozi bogate zbirke prikazuje dediščino in življenje v regiji od prazgodovine pa vse do danes.
V recepciji sta nas pričakala kustosinja Mihaela Kovačič in naš član Robert Fink, ki nas sta popeljala skozi muzej, naš član Robert Fink ima v muzeju razstavo, ki je bila odprta v mesecu oktobru leta 2023, z naslovom Naj ne bo nikoli pozabljeno. Gre za novo Posavsko muzejsko vitrino, ki dopolnjuje stalno postavitev Pod devetimi zastavami – Posavje 1900–1990. V prvem delu nadaljuje s časovnim okvirjem dogajanja v času nastajanja nove države Republike Slovenije ter njenimi prvimi izzivi in cilji, zastavljenimi kmalu po mednarodnem priznanju. Časovni trak tako zaobjema čas od uradne razglasitve rezultatov plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije 26. decembra 1990 do leta 2010, ko Slovenija postane polnopravna članica Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Drugi, obsežnejši in osrednji del pa je namenjen zgodbi Roberta Finka. Na panoju je predstavljena njegova življenjska zgodba s poudarkom na dogajanju in njegovem doživljanju časa okoli vojne za Slovenijo. Na ogled sta dve vitrini. V prvi so predmeti, ki jih je takrat 27-letni Robert Fink nosil usodnega dne 27. junija 1991 v boju v vasi Rigonce, ko je bil hudo ranjen. Te predmete je Robert že leta 1991 podaril in zaupal Posavski muzej Brežice. V drugi vitrini pa se nahajajo njegova najpomembnejša originalna odlikovanja. Trenutno so na ogled izvirniki, ki jih bodo v kratkem zamenjali s kopijami, izvirnike pa vrnili v njegov dom.
Robert Fink je nato nadaljeval svojo zgodbo od 27. junija 1991, kjer je bil hudo ranjen v boju v vasi Rigonce.
Njegova družina je skozi desetletja prepletena z gradom in ljudmi, povezanimi z muzejem, od njegovega rojstva in zgodnjega otroštva naprej, ko je mlada družina živela na brežiškem gradu. Šolanje je opravil v Brežicah, celo življenje pa je predan športu. Novembra 1990 je kot mlad rezervni poročnik postal namestnik poveljnika novoustanovljene Intervencijske enote Teritorialne obrambe Brežice. Pred desetdnevno vojno je s soborci veliko časa preživel na usposabljanjih. Pravi, da je bil to zelo zahteven in tesnoben čas. 26. junija 1991 so po Sloveniji ob razglasitvi samostojne in neodvisne države Republike Slovenije potekala praznovanja, tudi v Brežicah. Hkrati se je ta dogodek, poln veselja in optimizma, že prepletal z grozečo vojno. Intervencijska enota je bila v pripravljenosti. Naslednji dan, 27. junija, je njegova skupina dobila ukaz, da mora kolono oklepnikov JLA, ki se pomika iz Zaprešića proti Rigoncam, zaustaviti za vsako ceno, ki je bila visoka: Jernej Molan je v boju umrl, on pa je bil hudo ranjen. Po trimesečnem okrevanju, ki je bilo dokaj hitro, se je takoj aktiviral v TO, po vojni leta 1993 se je zaposlil v Slovenski vojski. Od leta 2007 je invalidsko upokojen. Bil je prejemnik številnih visokih odlikovanj. Najvišji odlikovanji sta Častni znak svobode Republike Slovenije za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije ter medalja za ranjence z obrazložitvijo Za hrabrost v boju za ohranitev suverenosti in samostojnosti Republike Slovenije, kjer je tvegal svoje življenje in bil pri tem ranjen. Na predlog Posavskega muzeja Brežice je tudi prejemnik oktobrske nagrade Občine Brežice, ki jo je prejel na slavnostni seji občinskega sveta.
Kustosinja je nas nato popeljale skozi ostali del muzeja, na koncu pa smo vstopili v Viteško dvorano, ki je svetovno znana dvorana s popolnoma poslikano baročno notranjostjo, ki slovi po izjemni akustiki in je priljubljeno prizorišče koncertov. Velja za največji v celoti poslikan baročni posvetni prostor v Srednji Evropi in predstavlja vrhunec baročne umetnosti na Slovenskem. Dvorana obsega kar 350 kvadratnih metrov površine in očara vsakega obiskovalca s svojo prostornostjo ter bogato vizualno zgodbo. Freske so nastale, ko je grof Ignac Marija Attems leta 1694 kupil grad, je obrambno trdnjavo začel spreminjati v razkošno baročno bivališče. Med letoma 1702 in 1703 je najel mladega slikarja slovenskega rodu, Frančiška Karla Remba (1675–1718), ki je dvorano poslikal pri svojih rosnih 28 letih. Remb je v bogato poslikavo ostenja umestil celo svoj elegantni celopostavni avtoportret v podobi baročnega dvorjana. Arheološka, etnološka in zgodovinska zbirka, ki med drugim podrobno prikazujejo kmečke upore, meščansko kulturo in sakralno umetnost Posavja. Remb je dvorano spremenil v pravo mitološko galerijo, navdihnjeno z Ovidijevimi Metamorfozami. Osrednje mesto na oboku zasedajo alegorije štirih temeljnih naravnih elementov – vode, zemlje, zraka in ognja.
Na vzhodni strani obočnega dela prehoda stene v strop ponazarjajo alegorijo elementa vode (Aqua) štirje prizori. Prvi prizor predstavlja Pozejdona z Amfitrito. Na predelu zahodnega zrcalnega oboka na zahodnem delu dvorane si sledi vrsta prizorov, ki prehajajo drug v drugega in so alegorija elementa ZEMLJE (Terra). Drugi prizor upodablja Dioniza in Ariadno, tretji prizor plesoče nimfe s silenom in satirom, četrti prizor pa boga Pana in mladenki, ki hranita otroka z nektarjem. Na severnem delu zrcalnega oboka element zrak (Aer) predstavlja prizor Apolona z Eos. Alegorijo elementa OGNJA (Ignis) na južni strani obočnega dela prehoda stene v strop Viteške dvorane ponazarja upodobitev Hefajstove kovačnice.
Stene krasijo prizori iz grško-rimske mitologije, ujeti v dinamičen baročni nemir in iluzionistično arhitekturo. V ostenje so vključeni medaljoni, v katerih so poleg mitoloških vsebin upodobljeni tudi portreti baronov Moscon, pomembnih za zgodovino teh krajev.
Sprehod skozi grajsko dvorano, kapele in grajsko stopnišče ponuja pristen stik s plemiško preteklostjo.
Prostor je bil temeljito restavriran med letoma 2011 in 2012, s čimer so freske ponovno zasijale v svojem prvotnem sijaju. Dvorana sprejme do 200 do 280 obiskovalcev in zaradi svoje izjemne akustike se izvajajo koncerti stare in klasične glasbe, najprestižnejše grajske poroke v regiji kulturne in protokolarne dogodke najvišjega ranga snemanja domačih in tujih zgodovinskih filmov
Ustanova danes deluje kot živahno kulturno središče, primerno za družinske izlete, ljubitelje umetnosti in radovedne raziskovalce zgodovine.
Res neverjetna stvaritev, ki nas je povsem impresionirala.
Pri izhodu iz gradu nas je pričakal avtobus, ki nas je popeljal na Bizeljsko, v gostilno Kocjan, kjer so nas postregli z dobrim kosilom.
Po uri in pol smo se odpeljali še na ogled Repnice Najger, ki se nahaja na vrhu vasice Brezovica na Bizeljskem. Sprejela na se prijazna gospa Aljoška, ki nas je popeljala v repnico, ki so jo začeli kopati že v 19. stoletju, ko so potrebovali prostor za ozimnico. Iz majhne luknje, skopane v kremenčevem pesku, je nastala ena izmed najlepših in največjih repnic. Posebnost repnice Najger je prostor, v katerem smo na stropu priča čudežu narave in človeških rok, naravni freski, na kateri lahko z malo pomočjo domišljije vidiš različne podobe. V drugem delu je prostor za shranjevanje odprtih vin in za degustacije. Tretji prostor je namenjen zorenju vin v buteljkah, v četrtem pa hranijo barrique.
Poleg ogleda repnic ponujamo degustacije naših vin – bizeljčana, rumenega muškata, modre frankinje.
S tem smo zaključili naše jesensko srečanje, kjer smo zopet pridobili nekaj novega znanja. Ostala nam je le še pot domov.