Tako smo se na vroč pomladni dan najprej zapeljali do kmetije Škrjanec, ki se nahaja v občini Mokronog – Trebelno in je v tej številki Korenin podrobno opisana. Mlad gospodar Janez Škrjanec nam je domačijo predstavil in razkazal, ogledali pa smo si tudi proizvodnjo sira in drugih mlečnih izdelkov.
Da smo bili bogato pogoščeni z izdelki, ki jih pridelajo na domačiji, ni potrebno posebej poudarjati. Prav pa je, da izpostavim njihove odlične domače jogurte zanimivih okusov, ki so v vročih dneh dobrodošla osvežitev. Ker imajo v sklopu kmetije prodajalno mlečnih izdelkov, smo izkoristili priložnost za ugoden nakup, nato pa smo sedli v avtobus in pohiteli v sosednjo šentrupertsko občino.
Zakaj je omenjena občina tako posebna, najbolje pove intervju z Rupertom Goletom, njenim županom, ki ga je spisala novinarka Dragana Stankovič v Dnevniku 2. aprila letos. Uvodoma v njem zapiše: Ko je občina Šentrupert kmalu po svojem nastanku pred šestimi leti začrtala vizijo in strategijo »zelenega«, trajnostnega razvoja občine do leta 2025 in zastavila prve projekte, tehnologija sploh še ni bila tako razvita, da bi jih lahko izpeljali. A snovalci prihodnosti občine z 2800 prebivalci so predvideli pravo smer in občina gre brez težav po začrtani poti. Zdi se, kot da deluje v neki drugi dimenziji, ki ne pozna pojma vsesplošne krize. S projekti, kot so leseni nizkoenergijski vrtec s kotlarno za lesne sekance, nastajajoči lesnopredelovalni center kot prvi in vzorčni primer, ki sledi državnemu akcijskemu načrtu za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige Les je lep, sistem kogeneracije v zaporih na Dobu in turistični produkt Dežela kozolcev ustvarjajo model tako imenovanega regionalnega gospodarstva. Glavni cilj občine, večkrat nagrajene za inovativnost, energetsko učinkovitost, razvojno prodornost in dobre prakse na področju zniževanja izpustov CO2, je do leta 2020 postati energijsko samooskrbna. Z lahkoto jim bo to uspelo že prej, je prepričan 41-letni župan Rupert Gole, univerzitetni diplomirani inženir arhitekture. Verjamem, da je uvod v intervju za slovenske razmere zelo obetaven, zato priporočam branje intervjuja v celoti, seveda, če le najdete še kakšen izvod tega Dnevnika.
Nas so najbolj zanimali kozolci. Saj veste, tisti del lesene stavbne dediščine, ki je bil nekdaj nepogrešljiv na domači posesti. Kaj vse se je dalo spraviti na njih in pod njimi, priča 19 različnih primerov vseh tipov kozolcev v Deželi kozolcev. Prav zanimivo pa bi bilo, če bi leseni prečni drogovi, ali še bolje, leseni podi pod strehami kozolcev, polni dišečega sena, znali pripovedovati. To bi bile zgodbe. No, pa šalo na stran.
Najprej naj zapišem, da je bil šofer avtobusa presrečen, ker je lahko parkiral na prostranem parkirišču. Pa tudi mi smo bili zadovoljni, saj smo lično urejeno trgovinico z izvirnimi spominki našli odprtih vrat in že takoj na začetku opravili »nujne nakupe«. Nato nas je vodička popeljala po stezah, ki so vodile od kozolca do kozolca. In ves čas vneto in zanimivo pripovedovala o tem, kaj sploh kozolec je, kako in zakaj je nastal ter kje ga najdemo. Predstavila nam je različne tipe kozolcev, ki se delijo glede na svojo funkcijo in na relief, kjer so postavljeni. Znala je našteti vse mojstre – tesarje, ki so bili znani po postavitvi kozolcev. Med njimi je bil tudi Janko Gregorčič, doma iz Slovenske vasi pri Šentrupertu, ki je izdeloval najkakovostnejše kozolce na Slovenskem. Danes starih tesarskih mojstrov ni več živih. So le še redki posamezniki, ki so delali s temi mojstri v delovnih ekipah »kompanijah«.
Da pa vrli Šentrupertčani znajo dobro tržiti muzej na prostem, dokazuje njihova spletna stran www.dezelakozolcev.si, kjer najdete časovni okvir zanimivih delavnic namenjenih tako strokovni kot laični javnosti. Uredili so tudi prireditveni prostor, ki kar vabi domačine in nedomačine, da se družijo in stkejo nove vezi. Nedolgo tega so kozolci prispevali k neposrednim medsebojnim odnosom, pa naj je bilo to pri postavitvi le – teh, spravilu pridelkov ali nedolžnem srečanju fanta in dekleta, ki sta sramežljivo zrla drug drugemu v oči. Ja, saj vem, danes imamo telefone, internet, televizijo in še kakšno sodobno tehnologijo. Nimamo pa več časa zase, za naše najbližje, kaj šele, da bi imeli čas posvetiti se tujcu. Zato lahko kot zunanja opazovalka iskreno čestitam vrlim Šentrupertčanom za njihov pogum: vrniti se v preteklost na način, ki je pisan na kožo sodobnemu človeku.
Od kozolcev smo se sprehodili do župnijske cerkve svetega Ruperta, ki je ena najlepših gotskih cerkva na Slovenskem. Njen čas nastanka je treba iskati že v 11. stoletju, današnja podoba cerkve pa je iz 15. stoletja. Triladijska dvoranska cerkev je bogato opremljena s stropno poslikavo in s portreti zanimivih zgodovinskih osebnosti, kot so Hema Krška, ki je bila patronica cerkve, njen mož Viljem, na osrednjem sklepniku pa najdemo tudi grb Hermana II. Celjskega. Počasi se je bližal čas našega kosila, ki so nam ga postregli v vinogradniškem okolju lastniki družinske gostilne Jaklič. Po kosilu smo imeli priložnost prisluhniti ljudskim pevcem, med katerimi je aktiven tudi naš član Ignac Kraševec.
Naj napišem, da nas je zjutraj na avtobusu naša vodja socialnih programov Jožica Rolih, višja medicinska sestra, razveselila z novico, da bo vsakemu, ki bo to želel, izmerila krvni sladkor. Tako je večina članov dovolila, da jih je Joži še pred kosilom pikala v blazinico prsta, iz katerega je prišla zadostna količina krvi, da je lahko natančno izmerila višino sladkorja v krvi. Zanimiv je bil končni rezultat – nikomur ni sladkor v krvi presegel najvišje dovoljene vrednosti. Čestitke vsem, ki skrbite za svoje zdravje.
Zadnji postanek smo naredili v osnovni šoli, ki se imenuje po dr. Petru Lunačku, zdravniku in ustanovitelju partizanske sanitete. Tu nas je prisrčno sprejel njen nekdanji ravnatelj g. Jože Zupan. Prisluhnili smo lepi slovenski besedi, s katero nam je čudovito opisal nastanek edine slovenske zbirke slovenskih ilustratorjev mladinske literature. Veliko smo izvedeli o preteklosti šentrupertske doline, nekaj pa tudi o smelih načrtih njenih prebivalcev.
Domov smo se vračali z nepozabnimi vtisi in z željo po ponovnem snidenju. Vabilo za jesensko srečanje članov društva najdete na predzadnji strani Korenin.
Vir: www.dnevnik.si
Tekst: Marijana Čengija
