Iskanje
07/ 33 75 910, 041/ 909 300

20-letnica DVIDNM in obisk pri Sadjarstvu Bučar

Letos Društvo vojnih invalidov Dolenjske, Posavja in Bele krajine obeležuje 20. letnico ponovne ustanovitve društva, zato se je Izvršni odbor društva odločil vse svoje člane povabiti na vsakoletno pomladansko srečanje v soboto, 21. junija 2014, na katerem smo se s krajšim kulturnim programom ozrli na naše preteklo delo in se zazrli v prihodnost društva.

Najprej smo si ogledali Kmetijo Bučar, kjer je gospodar Janez Bučar, mirnodobni vojni invalid in član našega društva. Bučarjevi, ki so doma v Bušincu v neposredni bližini Dolenjskih Toplic, se že od nekdaj ukvarjajo s sadjarstvom in predelavo sadja. Njihova glavna kultura je jabolko. Kmetija obsega 28 ha, nekaj zemlje imajo v najemu, sadovnjaki pa se razprostirajo na 5,30 ha. V letošnjem letu so se odločili, da bodo  vse svoje produkte ponudili obiskovalcem v lično urejeni trgovini. Ker so se mizarska dela nekoliko zavlekla, smo bili prvi obiskovalci in kupci v novi pridobitvi kmetije.  Nasploh pa je potrebno poudariti, da cela družina živi in diha kot eno, kar je razvidno iz nenehnega napredka in širjenja obstoječih objektov in strojev. V 5. številki Korenin najdete podrobnejše zapise o produktih, ki jih Bučarjevi pridelajo, predelajo in prodajajo.

Ko smo se okrepčali z odličnim jabolčnim »štrudljem«, spili kavico in se osvežili s svežimi domačimi napitki, smo se zapeljali v Kočevski Rog do Baze 20, ki leži 680 m nad morjem. Tako se je namreč imenovalo delovno in nastanitveno naselje vojaškega in političnega vodstva narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji. Bila je najpomembnejša med vsemi bazami v Rogu. Zaradi svojega pomena za novejšo slovensko zgodovino, je z odlokom občine Novo mesto od leta 1952 zavarovana kot kulturnozgodovinski spomenik, danes pa je spomenik državnega pomena.

V zavetju kočevskih gozdov smo v priložnostni dvorani prisluhnili krajšemu kulturnemu programu v izvedbi priznanih dolenjskih pevcev. V uvodnem pozdravu nas je nagovoril predsednik društva mag. Ljubomir Režek, Gabre Bogdanović, vojaški vojni invalid in soustanovitelj društva, pa je orisal zgodovino društva. Častna gostja je bila  botra našega prapora gospa Renata Brunskole. Pogostitev so pripravili zaposleni v uveljavljeni slovenski gostilni Oštarija, Društvo ljubiteljev petja z vodjo Antonom Finkom pa je za nas pripravil lep kulturni program. Na koncu smo si v razstavišču in predavalnici ogledali razstavo o kulturni dediščini o Kočevskem Rogu skozi katero nas je vodil zgodovinar Jože Saje.

Kot je bilo že zgoraj zapisano, je bil častni govorec soustanovitelj društva Gabre Bogdanović. Govor, ki ga je podal na slovesnosti, je spisal sam in je bil sestavljen iz dveh delov. Najprej je kot udeleženec roške ofenzive podoživel dogodke izpred 72 let,  nato pa je podoživel ponovno ustanovitev društva. Njegov govor objavljamo v celoti.
Spoštovani udeleženci pomladanskega srečanja!

Danes, ko smo v Kočevskem Rogu pri Bazi 20, imamo priložnost spoštovati zgodovinsko odločitev vodstva NOB, da je Rog bil središče odpora proti okupatorju.

Kljub dvema sovražnima grandioznima ofenzivama – italijanska v letu 1942  in nemška v letu 1943  je Rog  dajal varno zavetje vojaškemu in političnemu vodstvu NOB, partizanskim bolnišnicam, delavnicam in pomembnim ustanovam. Sovražnikova noga nikdar ni stopila na Bazo 20. Podobnega primera takšne organiziranosti in uspešnega delovanja upora v takratni okupirani Evropi ni bilo.

Ponosen sem, ker sem na tem področju kot borec Tomšičeve brigade bil udeleženec hudih bojev v kritični roški ofenzivi julija in avgusta 1942.

Situacija ni bila obetavna. Proti takrat edini partizanski brigadi se je koncentriralo na tisoče Italijanov s številno artilerijo in minometi. Zaradi demoralizacije prebivalstva so Italijani vztrajno propagirali poročila in obvestila: »Partidžani tuti morti«.

Namera Italijanov, da uniči vodstvo upora in partizane, ni uspela, ker je bil težko prehoden teren na Rogu nerešljiva težava pri izvajanju akcij. Odločilno za neuspeh ofenzive je bila herojska hrabrost partizanov, še posebej izvajanje idealne strategije in taktike partizanskega bojevanja, ki sta jo inspirirala izkušena španska borca Stane in Daki.

Moja partizanska desetina se je iz italijanskega obroča srečno prebila proti Suhi krajini. Nadaljevali smo do Trebelnega pri Mokronogu, kjer smo se priključili Gubčevi brigadi, ki se je  formirala 4. septembra 1942, torej bil sem borec Tomšičeve in Gubčeve brigade.

Tako se je končala moja epizoda bojevanja na Rogu. Veliko imam spominov na štiriletno mladost v NOB, kjer je bilo veliko trpljenja – ampak na koncu zmaga!

Sedaj se udeležujem vseh jubilejnih proslav. Prvoborcev nas je malo, v občini Metlika sem edini. Večkrat sem razburjen zaradi tendencioznih trditev ekstremnih politikov in demagoških nastopov predstavnikov cerkve – da so partizani bili zločinci. Tolažim se v svojem okolju in v našem društvu na osnovi  korektne komunikacije.

Po osamosvojitvi in ustanovitvi nove države Slovenije leta 1991 smo vojni invalidi pričakovali, da bo država nadaljevala z realizacijo naših pravic, ki nam jih zagotavlja zakonodaja. Vendar se naša pričakovanja niso uresničila. Peterletova vlada se je lotila nelogičnih sprememb, saj je zmanjšala ali celo odvzela pravice: zaradi antagonizma (nasprotovanja) do vojnih invalidov NOB in invalidov JLA so bili  predvideni zdravniški pregledi, da bi na novo ocenili kategorijo invalidnosti ali pa odvzem status invalida, postopno zmanjšanje pravic (višina nadomestila za invalidnost, zdraviliško zdravljenje…) invalide iz kolaboracijskih enot in invalidov, ki so služili v nemški vojski je treba uvrstiti na seznam in jih obravnavati enakopravno.

Predvidena revizija zakona o vojnih invalidih je bila nesprejemljiva, zaradi tega je RO ZZB NOV Slovenije sprejel sklep, da se vojni invalidi izločijo iz Zveze združenj borcev in da se ustanovijo samostojne invalidske  organizacije, saj se bodo samostojne organizacije lažje borile proti deviacijam (odklonom) nove vlade in ohranile  pravice svojih  članov.
Ustanavljanje društev vojnih invalidov Slovenije se je začelo v letu 1994. Na zborovanju RO ZZB Slovenije je general Lado Kocjan predlagal statut nove organizacije.

Ustanovljena nova društva vojnih invalidov: Ljubljana, Maribor, Kranj, Slovenska Istra in naše društvo vojnih invalidov Dolenjske, Posavja in Bele krajine (DVIDPKB) so se 19. decembra 1994 združile v Zvezo društev vojnih invalidov Slovenije. Naše društvo  je bilo ustanovljeno 28. septembra 1994 s sedežem v Novem mestu s podružnicami v Črnomlju, Metliki, Trebnjem, Sevnici, Krškem, Brežicah in v Novem mestu.

V dvajsetletnem delovanju društva so se zvrstili trije predsedniki. Prvi je bil Miloš Jakopec, ki je po enem letu predal posle Francu Hriberniku, ki je funkcioniral 16 let. Za svoje delo je prejel Plaketo Zveze društev vojnih invalidov Slovenije, naše društvo pa ga je imenovalo za častnega predsednika.

Sedanji predsednik je magister Ljubomir Režek, ki je v teh treh letih dinamiziral delovanje društva. Člani društva čutimo pozitiven premik: kvalitetni izleti – pravzaprav ekskurzije, pikniki, dnevi odprtih vrat, obdaritve in obiski na domu, socialni in zdravstveni programi, udeležba na športnih srečanjih in tekmovanjih so dokaz, da je naše društvo uspešno in zaradi tega so rezultati pozitivni.

Sam sem  najstarejši član Izvršnega odbora od ustanovitve in  do danes konstantno aktiven. Pri ustanovitvi  podružnice Metlika sem bil tajnik, sedaj pa predsednik. Po ustanovitvi društva sem bil izvoljen za predsednika nadzornega odbora, štirinajst let sem bil vodja športne rekreacije. S športniki sem se redno udeleževal športnih iger vojnih invalidov Slovenije, nastopal sem v streljanju z zračno puško, v pikadu in šahu, kjer sem se res odlikoval.

Člani Izvršnega odbora društva se nenehno trudimo našim članom dvigniti kvaliteto življenja v tretjem življenjskem obdobju. V veliko pomoč društvu pri izvajanju posebnih socialnih programov so prostovoljci in pridruženi člani. Ne želimo si novih članov, saj so le – ti posledica vojnih grozot ali nesrečnega ravnanja z orožjem. Naš cilj je uresničevanje poslanstva društva – omogočiti vojnim invalidom, družinskim upravičencem in njihovim svojcem enakopraven položaj med državljani naše skupne domovine – Slovenijenije.

Tekst: Marijana Čengija in Gabre Bogdanović

Dodaj odgovor