JESENSKI IZLET V BELO KRAJINO
V petek, 1. septembra 2023, je DVI Dolenjske, Posavja in Bele krajine organiziralo vsakoletno jesensko srečanje po Beli krajini.
Pester program po Beli krajini (v nadaljevanju BK) se je udeležilo 36 naših članov in njihovih svojcev.
Prvi člani so vstopili na avtobus v Sevnici, nato v Krškem, Brežicah in Novem mestu. Člani DVI iz Bele krajine so se pridružili v domači pokrajini v mestu Metlika.
Na avtobusu nas je pozdravila go. Frančiška Mikolič. Predsednik Društva mag. Zvonko Špelko nam je izrekel dobrodošlico ter predstavil delo DVI na republiškem nivoju, sklepe in plane IO DVIDPB.
Vodenje po BK je tudi tokrat pripadalo g. Robertu Vinšku.
BK nas je pričakala v sončnem vremenu. Znana je po: značilnih lepotah kraške pokrajine, belih brezah, steljnikih, beli laneni narodni noši z usnjenimi pasovi, tradicionalnih dogodkih, običajih, številnih kulturnih dediščinah, glasbi, narečju, dobrem vinu in hrani ter gostoljubnih ljudeh.
Ta jugovzhodni del Slovenije s kraško pokrajino, z milim mediteranskim podnebjem, mešanjem kultur in vplivov smo začutili že, ko smo prešli njeno SV in deloma S mejo čez Gorjance. Mejna reka Kolpa je na vzhodu in jugu. Na Z in SZ meji na Poljansko goro in deloma na Kočevski Rog.
Pokrajina je v veliki meri izrazito kraška z mnogimi kraškimi pojavi ( vrtače, kraška polja, brezna,…). Znamenitost je črni močeril ali črna človeška ribica, katera po do sedaj znanih podatkih živi le v ožji okolici Črnomlja (reka Dobličica).
BK je samostojna geografska enota, njena površina meri okoli 600 km in se razdeli na tri občine: Črnomelj, Metlika in Semič. BK ima okoli 30.000 prebivalcev, ki je zelo heterogeno.
Ima burno, pestro več tisočletno zgodovino (turški vpadi, čas Napoleonovih Ilirskih provinc, čas druge svetovne vojne in prvo osvobojeno ozemlje v Sloveniji, razvoj po vojni,…
Dobrodošlico smo doživeli že pri našemu članu g. Žuglju in njegovi ženi Mariji na domačem dvorišču v vasi Trnovec pri Metliki. Okušali smo toplo dišeči bel kruh Belokranjsko pogačo, domači borovničev, jabolčni in skutin zavitek ob dobri kapljici vina. Tajnica ga. Fanika nam je tudi tokrat pripravila osvežujočo jutranjo kavo ali čaj.
Na sosednjem griču vasi Trnovec smo najprej obiskali vinsko klet Šuklje, predniki so se ukvarjali z vinogradništvom in vinarstvom že od leta 1895. Sprejela nas je snaha Katja. Predstavila je družinsko, dolgoletno tradicijo pridelovanja in predelovanja vin. Obdelujejo 5 ha vinogradov, pridelujejo vrhunska buteljčna vina, imajo odprti program raznih vin. Za pridelavo vina je odgovoren oče, za proces kletarjenja pa hči Katja.
Sledila je vodena, strokovna degustacija vin. Ob dobrem narezku smo sproščeno klepetali in okušali njihova vina. Nekateri smo dobro kapljico tudi kupili.
Pot smo nadaljevali do vasice Otok, kjer stoji letalo DC- 3 (DAKOTA), s kakršnim so med drugo svetovno vojno iz tega kraja (letališča) vozili ranjence v Italijo. Zopet se je izkazal naš član g. Žugelj. Doživeto je obudil spomine na sodelovanje pri postavitvi tega letala in proslavi ob tem. Za ohranjanje letala skrbi vojaški muzej slovenske vojske.
Sledil je obisk kmetije Klepec. Kot družinsko podjetje so vključeni v program razvoja podeželja. Predstavili so nam njihovo proizvodnjo. Pridelujejo in prodajajo razne moke, domače testenine, hladno stiskana olja, kosmiče, tsampo (pražena ječmenova moka). Tudi tu smo okušali njihove dobrote: testenine brez jajc, kruh iz ajdove, pirine moke,… in seveda tudi kupili njihove izdelke.
V vasi Žuniči smo doživeli muzej na prostem. V narodno nošo oblečen in v domačem narečju nam je gospod Boris pred vstopom v muzej predstavil domačijo imenovano Šokčev dvor. To je v muzej preoblikovana tradicionalna štiristranična zaprto kmečko dvorišče – domačija, kjer v vsakem kotičku živi spomin na stare čase, kjer ohranjeni predmeti pričarajo duh nostalgije.
Pri prikazu starih običajev sodeluje tudi gospa Tončka, ki je bila oblečena v narodno nošo. Ob vstopu skozi osrednja dvorna vrata v dvorišče nam je postregla s svežo, pravkar pečeno belokranjsko pogačo. Gospod Boris nam je podal šilce žganja in predstavitev zavarovanega območja Krajinskega parka Kolpa in njene kulturne dediščine se je začelo… v belokranjskem narečju sta predstavila navade in razmere v BK nekoč v vaseh ob reki Kolpi: lan in konopljo so predelovali s pomočjo lesenega orodja (bet, tukača, trlica, greben, rašek, preslica, vreteno, kolovrat, kištica za klobka, loparček, statve,…) in veliko ročnega dela. Sejali so aprila. Lan se puka julija, konoplja se seka avgusta ali v septembru, da pa bi aprila lahko že ukrojili nove obleke, se je potrebno dodobra potruditi s tučnjo, trenjem in česanjem vlaken, nato predenjem niti, beljenjem z bukovim pepelom in tkanjem v platno.
Na koncu smo si še ogledali notranjost domačije.
Proti Vinici smo vozili ob mejni reki Kolpi. Izvira v Gorskem kotarju na Hrvaškem in je 294 km dolga reka. Po njenem toku poteka kar 113 km državne meje med Slovenijo in Hrvaško. V zadnjih letih je postal turizem pomembna dejavnost, predvsem v poletnih mesecih, ko lahko obiskovalci uživajo ob kopanju ali čolnarjenju po čisti in topli reki. V neposredni bližini reke je več urejenih kampov (v Gorenji Žagi, Dolu, Srednjih Radencih, Vinici, Adlešičih, Gribljah, Podzemlju, Primostku in Križevski vasi), turističnih kmetij in manjših prenočišč oziroma apartmajev. Zelo pomemben je tudi športni ribolov, tako na slovenski kot hrvaški strani reke Kolpe, ki zapusti Slovenijo pri Metliki in se pred Siskom izliva kot desni pritok reke Save.
V spominski hiši pesnika Otona Župančiča v Vinici smo s pomočjo domačina – študenta spoznavali velikana slovenske moderne. Ogledali smo si dve spominski sobi v različnih obdobjih življenja tega mojstra besed, izjemnega prevajalca in esejista, ki je bil zaprisežen Belokranjec ter kratek film o njegovem življenju.
Vročina, belokranjsko vzdušje in pestrost programa nas je spomnila, da bi že bil čas za pozno kosilo. Tako smo naše srečanje zaključili v lepem okolju ob mejni reki Kolpi in odlični hrani v gostišču Madronič v Prelesju. Poznani so po hišni specialiteti – postrvi, pripravljeno na Madroničev način in različnih domačih dobrotah. Vse to smo v obilni meri zaužili.
BK nas vedno vabi s svojimi naravnimi lepotami, bogato kulturno dediščino, tradicionalnimi dogodki, za gurmanski in vinski potep ko zadiši belokranjska pogača, belokranjska povitica, porečje reke Kolpe, Mirna gora, izvir reke Krupe, vabi nas folklora ali sodobna glasba,…
Proti domu smo se odpravili z lepo doživetim dnevom s pestrim programom. Za to se imamo zahvaliti šoferju, ki nas je srečno vozil, naši odlični organizatorki ge. Faniki, njeno jutranjo kavo ali čaj, predsedniku Društva mag. Zvonku ter članom DVI iz Bele krajine.
Veselimo se ponovnega srečanja in druženja ob zaključku letošnjega leta.
Zapisal:
Robert Vinšek
